Projektiranje

Proces projektiranja enodružinske hiše se začne prej kot pa nastanejo prve risbe. V prvi fazi investitor za parcelo, kjer bo stal objekt, pridobi lokacijsko informacijo (izda jo občina), geodetski posnetek (naredi ga geodet) ter oblikuje izhodišča in želje za novo stavbo (projektna naloga). V projektni nalogi se poleg želja opredelijo še finančni in časovni ter morebitni drugi pogoji investitorja.

Projektant na podlagi lokacijske informacije in ogleda terena preveri lokacijske pogoje in omejitve, to so predvsem dopustni gabariti, etažnost, minimalni odmiki in ostali oblikovni pogoji ter možnosti priključevanja na komunalno infrastrukturo (dovoz, vodovod, elektrika, kanalizacija…).

V tej fazi je zelo dobrodošlo tudi, da ima investitor s sosedi dogovorjene ali pa že urejene služnosti za izvedbo priključkov na komunalno infrastrukturo (v kolikor le ti potekajo po sosednjih zemljiščih v zasebni lasti), oziroma ima možnost priključevanja na zemljiščih, ki so javno dobro.

Na osnovi projektne naloge in lokacijskih pogojev (geodetski posnetek, lokacijska informacija, ogled terena), projektant izdela idejno zasnovo, ki pri enodružinski hiši vsebuje arhitekturni in funkcionalni koncept objekta: razporeditev prostorov, orientacijo, osnovno volumensko zasnovo ter umestitev na parcelo.

Praviloma je v tej fazi potrebno tesno sodelovanje med investitorjem in projektantom, saj je običajno potrebnih več usklajevanj in variantnih rešitev, da se doseže optimalno rešitev. Idejna zasnova služi investitorju za odločitev ali je izbrana rešitev ustrezna.

Ko je idejna zasnova potrjena s strani investitorja jo projektant pošlje vsem pristojnim mnenjedajalcem za pridobitev projektnih pogojev.

Na osnovi idejne zasnove in prejetih projektnih pogojev mnenjedajalcev projektant izdela dokumentacijo za pridobitev gradbenega dovoljenja (DGD). To je pravno-formalno najpomembnejša faza projektiranja. Projekt za gradbeno dovoljenje mora dokazovati, da je načrtovana stavba skladna s prostorskimi akti, da izpolnjuje vse bistvene zahteve (mehanska odpornost in stabilnost, požarna varnost, varnost pri uporabi, higienska in okoljska ustreznost, učinkovita raba energije ipd.) ter nima prekomernih vplivov na okolico.

DGD za stavbe praviloma vsebuje zbirne prikaze in arhitekturne risbe skupaj s tehničnim poročilom in ostalimi predpisanimi obrazci. Obvezen del DGD so tudi pozitivna mnenja vseh pristojnih mnenjedajalcev, katere se pridobi na podlagi projekta izdelanega skladno s projektnimi pogoji. Nato pristojna upravna enota na podlagi vloge investitorja in plačanega komunalnega prispevka izda gradbeno dovoljenje.

Zaradi dolgotrajnih postopkov in zamud na strani mnenjedajalcev in upravnih enot, ta faza projektiranja praviloma traja najdlje.

Po pravnomočnosti gradbenega dovoljenja se izdela projekt za izvedbo gradnje (PZI). Projekt za izvedbo je najobsežnejša in tehnično najbolj natančna faza projektiranja, zato je tudi najdražja. Osnova za PZI je DGD, ki se nadgradi s podrobnejšimi risbami, detajli in izračuni. V PZI so možna tudi manjša dopustna  odstopanja od gradbenega dovoljenja.

Pri enodružinski hiši PZI praviloma vključuje arhitekturne načrte, statični izračun z načrtom gradbenih konstrukcij, načrte strojnih in elektro inštalacij, načrt požarne varnosti ter ostale elaborate in izkaze. Sestavni del teh načrtov so tudi točni popisi del in materialov, ki služijo kot osnova za pridobivanje ponudb izvajalcev.

Zaključek faze PZI pomeni, da so vsi načrti medsebojno usklajeni, tehnično preverjeni in potrjeni s strani odgovornega vodje projektiranja in investitorja. Namen PZI-ja je, da omogoči gradnjo brez nejasnosti in improvizacij na gradbišču. Investitor na osnovi PZI prijavi (odpre) gradbišče.

Po zaključku izvedbe projektant naredi projekt izvedenih del, ki je »posodobljen« PZI, v katerem so zajete vse spremembe, odstopanja in prilagoditve, ki so nastale med izvedbo. PID služi pridobitvi uporabnega dovoljenja na podlagi katerega investitor novozgrajeno stavbo vpiše v uradne evidence in pridobi hišno številko.